ZGODOVINA

Bernardinec ima zelo staro poreklo; njegove prednike so pred dvema tisočletjema pripeljali v Švico že Rimljani. Nekoč je bila to kratkodlaka napadalna pasma, potomec alpskih mastifov. Postali so planšarski psi in čuvaji, sredi 17. stoletja pa so menihi samostana St. Bernard iz njih vzredili današnjega bernardinca. Prvo poročilo o reševanju ljudi iz plazov s pomočjo psov izvira iz leta 1786. Bernardinci so zasloveli in sredi 19. stoletja so jih začeli načrtno rediti tudi drugod.
Ime bernardinec se je za pasmo začelo uporabljati šele leta 1865, ko se je v samostanu svetega Bernarda začela čistopasemska vzreja. Že tedaj so menihi poznali dva tipa psov: kratkodlake, ki so jih uporabljali za delo (teptanje snega, prevoz mleka, iskanje pogrešanih ljudi) in dolgodlake, ki pa so bili za življenje v snegu manj primerni, ker se jim je sneg sprijemal v kepe na dlaki. 

SPLOŠNI VIDEZ

Glede na dolžino dlake ločimo kratkodlakega in dolgodlakega bernardinca. Je pravi velikan, izredno močan, visokonog, zelo močnega okostja. Najnižja plečna višina pri psih je 70 cm, pri psicah 65 cm, teža je od 80 kg naprej (pri samcih) in od 65 kg naprej (pri samicah). Ima veliko, globoko in široko glavo; koža na čelu dela izrazite gube nad očmi, gobec je kratek in visok, zobovje mora biti popolno in škarjasto, ušesa so sredja velika, spuščena tesno ob glavi. Dlaka je kratka ali dolga, lahko je gladka ali rahlo valovita, vendar nikoli skodrana. Obvezna je temna maska, nujne so bele lise na prsih, okoli vratu, na gobcu, po čelu, na šapah in na koncu repa.  

STANDARD PASME
(standard FCI št. 061/a-kratkodlaki in 061/b-dolgodlaki)

Pasma izvira iz Švice. Prvi matični klub za bernardince Schweizerische St. Bernards Club je bil ustanovljen 15. marca 1884 v Baslu. Standard pasme je bil potrjen 2. junija 1887 in od takrat je bernardinec avtohtona švicarska pasma.

Značaj: prijazne narave, miren, uravnovešen in čuječ.
Razmerja: idealno razmerje med višino (merjeno do vihra) in dolžino telesa je 5:6
Glava je močna in mogočna. Zgornji del glave je močan, širok. S strani in od spredaj gledano je glava rahlo zaobljena. Stranska zaobljenost prehaja v močno razvite in visoke lične kosti, ki se blago spuščajo proti gobcu. Zatilna kost je srednje razvita, arkade močne, koža na čelu je nad očmi nagubana. Gobec je kratek in po vsej dolžini enako širok. Dolžina gobca je krajša od njegove globine (merjeno na mestu, kjer je gobec nastavljen). Smrček je širok in oglat, dobro odprtih nosnic in s črno nosno sluznico. Ustne so črne, gornje ustne so dobro razvite in prekrivajo spodnje, linija do smrčka teče v rahlem loku. 
Zobovje je močno, pravilno in popolno. Ugriz je škarjast (zgornji sekalci pred spodnjimi) ali kleščast (sekalci drug nad drugimi). Dovoljene so obrnjene škarje, tolerira se pomanjkanje P1. 
Oči so srednje velike, temno rjave do lešnikove barve, srednje globoko vsajene in prijaznega izraza. Veke so po možnosti zaprte. Robovi oči so polno pigmentirani.
Uhlja sta srednje velika, visoko in široko nastavljena, ušesna školjka je močno razvita, prožna, trikotna in zaobljenega vrha. Zadnji rob uhlja rahlo odstopa od glave, sprednji pa je priležen.
Vrat je močan in naguban.
Trup je impozanten in harmoničen. Zgornja linija je ravna, viher je dobro izražen, rahlo padajoč križec prehaja v koren repa. Hrbet je širok, močan in čvrst. Prsni koš je srednje globok, ne globji od komolcev, rebra so dobro zaobljena. Spodnja linija telesa se proti zadnjemu delu telesa rahlo dviga.
Rep je nasajen široko in močno. Je dolg in težak, sega najmanj do skočnega sklepa. V mirovanju je spuščen ali v spodnji tretjini rahlo zaobljen, v razburjenju ali med hojo je nošen višje.
Sprednji nogi sta, gledano od spredaj, ravni in paralelni ter široko postavljeni. Lopatici sta strmi,mišičasti in dobro prileženi. Nadlahtnica je enako dolga kot lopatica ali malo krajša. Komolca sta priležena. Podlahtnica je ravna, močnih kosti in suhih mišic. Sprednji šapi sta široki in zaprti, z močno zaobljenimi čvrstimi prsti. 
Zadnji nogi sta srednje okoteni in mišičasti. Gledano od zadaj sta paralelni in nista postavljeni ozko. Stegna so močna, mišičasta, široka. Golen je dobro okotena, obrnjena ne na ven in ne na vznoter. Skočni sklep je blago okoten in čvrst. Zadnji šapi sta široki, močni, zaprti in z zelo zakrivljenimi prsti. Sledniki se tolerirajo, če ne motijo gibanja. 
Gibanje: harmonično. Korak zajema z močnim odrivom zadnjih nog.
Barva dlake: osnovna barva je bela z manjšimi ali večjimi rdečimi polji ali povsem rdečerjav plašč po hrbtu. Raztrgan plašč - posut z belimi dlakami, ki prebijajo plašč, je enakovreden. Dovoljena je tudi rdeče rjava-tigravost. Tolerira se rjavo-rumena. Dovoljene so temnejše oznake po glavi. Tolerira se črna barva po telesu. Bele oznake po prsih, šapah, vrhu repa in gobcu. Lise ali madeži na zatilju morajo biti beli. Zaželjen je bel ovratnik. Maska mora biti simetrično temna.
Velikost: samci najmanj 70 cm in največ 90 cm, samice najmanj 65 cm in največ 80 cm. Psi so lahko tudi večji od navedenit mer pod pogojen, da so grajeni harmonično in se gibljejo normalno.

Hibe: vsako odstopanje od navedenega se pojmuje za hibo. Ocena hibe pa je odvisna od teže odstopanja.
Glavne hibe so: neizrazitost tipa, neharmoničnost, močna nagubanost na glavi in vratu, prekratek ali predolg gobec, navzven obrnjena spodnja ustna, predgrizavost ali podgrizavost in pomanjkanje zob, razen P1, nizko nastavljena uhlja, svetle oči, entropija, ektropija, uvrhnjene veke, uleknjen ali krapji hrbet, nadgrajenost ali preveč pobit križec, nad hrbet zavit rep, krive prednje tace, strma, "O" ali kravja stoja zadnjih nog, nepravilno gibanje, kodrasta dlaka, pomanjkljiva pigmentacija nosne sluznice, smrčka, usten in očesnih vek, pomanjkanje barvnih oznak, agresivnost.
Diskvalifikacijske napake:  popolnoma bel ali popolnoma rdeče-rjav pes, druge barve dlake, modre oči, oči različnih barv.
(Povzeto po Kinolog, št. 7-8 2004)

ZNAČAJ

Ob besedi bernadinec večina ljudi sprva pomisli na filmskega junaka Beethovna. Bernardinci so zvesti, dobrodušni, poslušni, mirni in preudarni. Agresivni bernardinci so prej izjema kot pravilo, čeprav so ob nepravilni vzgoji lahko zelo problematični. 
Do živali in tujcev so prijazni, so zelo dobri družinski psi, vendar je pri družini z otroci potrebna previdnost, ker lahko zaradi velikosti in nerodnosti nehote poškodujejo otroka. Zelo radi imajo vodo in hladnejše podnebje.
Zaradi velikosti in teže ljubijo udobje in so nagnjeni k lenobi. Če pa je lastnik aktiven, lahko tudi bernardinci postanejo aktivni in se z veseljem podijo za žogo, skačejo po vodi, prinašajo palice in veje... 

MOJE MNENJE O BERNARDINCIH

Bina je moja prva in vsekakor ne zadnja bernardinka. Ko sem jo dobila, sem pričakovala lenega, neumnega in dobrodušnega psa-vse to piše v knjiga pri opisu bernardincev. Vendar to ne drži popolnoma...
Bernardinci so leni, če jih pustimo pri miru. Če se pa lastnik z njim aktivno ukvarja, je pa aktiven tudi bernardinec. Tudi za šolanje so primerni, seveda z nekaj omejitvami. Upoštevati moramo, da potrebujejo več ponovitev neke vaje, da nikoli ne bodo eksplozivni pri vstajanju, da se dokaj hitro utrudijo in naveličajo. Ampak še vedno se jih zelo uspešno lahko šola. Saj navsezadnje so jih včasih imeli za reševalce v lavinah.  Ravno zato sem z Bino obiskovala osnovno šolo in sva uspešno naredili izpit A, trenutno se pa pripravljave na izpit B-BH. Več o tem je napisano tukaj.
Tudi agresivni bernardinci niso taka redkost. Zaradi velikosti znajo biti zelo nevarni. Ravno zato je priporočljiva zgodnja socializacija in zgodnje šolanje. Do ljudi so večinoma zelo prijazni (včasih celo preveč), problematični pa znajo biti do ostalih živali. Bina sicer živi s sobnim zajčkom in ga normalno sprejema (čeprav je potrebovala kar dolgo, da ga je sprejela), vendar je pa občutljiva na mačke in srne. Zaradi zelo razvitega lovskega nagona in napačnega učenja v mladosti, še vedno uhaja za srnami. Ima zelo dobro razvit voh, zato sva tudi začeli trenirati sledenje. Varuhi pa bernardinci niso. Ljudje se ga ustrašijo samo zaradi velikosti. 
Bernardinci so primerni za ljudi, ki so aktivni, hkrati pa ljubijo tudi mir in počitek. Bernardincem zadostuje en enourni sprehod na dan, čeprav se ne branijo daljšega sprehoda. Če so ljudje aktivni s psom, so potem aktivni tudi psi sami. 
Ker so bernardinci znani po slinjenju, morajo ljudje biti pripravljeni tudi na to. Bina se slini, kadar vidi hrano ali pa kadar ji je vroče. Drugače se pa ne slini. Pa tudi med kosilom je lahko pri mizi celo brez sline. Sprva se je slinila, potem pa je spoznala, da če se slini, gre na balkon in zato se je nehala sliniti. Seveda pa morajo lastniki sprejeti tudi slino na oblekah, postelji in podobno.
Pri dolgodalkih psih morajo biti lastniki pripravljeni na vsakodnevno krtačenje. In pozimi na ogromne snežene kepe sprijete v dlako. Kratkodlaki bernardinci nimajo teh težav. 
Vsakakor pa bernardinci lažje prenašajo mraz kot vročino. Zato so pozimi tudi bolj aktivni. Poleti pa večino dneva prespijo, aktivni so zgodaj zjutraj ali pa pozno zvečer. Radi imajo tudi vodo.